župnijski glas

NOV
1
2018
Napisali so (409)

Čutila je, da se ji življenje izteka, čeprav ni imela kakšne posebne bolezni. Bila je pač že zelo stara. Zgodilo se je, da so se neke nedelje vsi zbrali pri njej, ne da bi se posebej o tem dogovarjali. Prišli so otroci, tudi že precej stari, pa vnuki s svojimi družinami in mama, babica in prababica je bila kar živahna med njimi. Ko so bili vsi skupaj, je nekajkrat zelo na glas, tako da so jo res vsi lahko slišali, ponovila stavek: »Otroci, ne kregajte se po moji smrti!« Vsi se še sedaj tega stavka zelo dobro spominjajo. Dva dni pozneje je umrla. Za vse, ki so bili tam zbrani, je njen stavek: »Otroci, ne kregajte se po moji smrti!« kot oporoka neprecenljive vrednosti. Morda jim bo prav ta sta-vek pomagal takrat, ko bo nastopila nevarnost, da bi se začeli prepirati zaradi kakšne čisto nepomembne stvari, kar se tako pogosto dogaja.
Ko poslušam takšne zgodbe, se mi zdi, da se stvari v našem življenju tako čudovito urejujejo, samo oči in ušesa moramo imeti odprta za vse, kar se dogaja okrog nas. Verjetno res ni bilo na-ključje, da so se prav na ta dan vsi zbrali ob ma-mi, babici in prababici. Res ni bilo nobenega zunanjega povoda za to, toda če znamo poslušati svoj notranji glas in mu slediti, se pogosto doga-jajo stvari, ob katerih lahko samo strmimo. Babi-ca se je zares lepo poslovila od vseh in jim zapustila najpomembnejšo oporoko. Za vso družino je to ostal nepozaben trenutek, ki jim je pomagal, da jih babičina smrt ni navdajala toliko z žalostjo, ampak bolj s hvaležnostjo, da so jo lahko imeli toliko časa. Ne vem, ali so po njej dedovali še kaj drugega, ampak to sploh ni pomembno.
(Metka Klevišar, RTV 4)




nazajnazaj