župnijski glas

OCT
1
2018
Napisali so (408)

Naša večerna družinska molitev je včasih krajša, drugič daljša. Večkrat je glasna, saj jo spremlja prepir, kdo bo sedel v čigavem naročju ali kdo bo ugasnil svečko. Včasih pa je tiha in mirna, da kakšna mala glavica kar zaspi na mizi ...
In zakaj molimo? Molimo, da se umirimo. Umiri-jo se mala srca, odpočijejo si velika ušesa. To je čas, ki ga po koncu pestrega dneva in pred spa-njem potrebujemo.
Stalnost večerne molitve zagotavlja tiho obljubo, da bomo dan ne glede na njegov potek zaključili z mirom v duši.
V življenju družine gre čez dan marsikaj narobe. Toda večerna molitev ni čas za obtožbe. Je čas, da si priznamo (tako midva kot otroci), da nečesa nismo naredili najbolje. Ter za obljubo sebi, dru-žini in Bogu, da se bomo v jutrišnjem dnevu bolj potrudili.
Tudi otroci imajo kljub svoji brezskrbnosti svoje strahove in skrbi. Posebno očitni so ob velikih spremembah, kot so rojstvo še enega otroka, vstop v vrtec, odvajanje od plenic ... Ukvarjajo pa se tudi s strahovi, ki jih morda ne zaznamo. Zato pogosto vprašava, če jih je bilo čez dan česa strah.
Svoje strahove položimo pred Jezusa in ga pro-simo, da poskrbi zanje. Otroška vera je velikokrat močnejša od vere odraslega. To opaziva, ko se na otroški obraz naseli mir.
Angleški pisatelj C. S. Lewis je nekoč zapisal: »Ne molim, ker bi molitev spreminjala Boga. Molim, ker spreminja mene.«
Tudi mi molimo, ker molitev spreminja našo dru-žino.
(Mojca Koren Lapajne, Iskreni.net)




nazajnazaj