novice in dogodki

NOV
3
2011
Upepelitev - da ali ne? (313)

Zgodnjekrščanska tradicija je dajala prednost pokopu telesa (t.i. 'klasičen pokop' s krsto) v taki meri, da je do četrtega stoletja, ko je krščanstvo doseglo svoj vpliv na družbo, upepelitev povsem izginila. Skoraj dva tisoč let je bil klasičen pokop uveljavljen kot edini način pokopavanja kristjanov.
Stara zaveza sicer na več mestih govori o tem, da smo iz zemlje in da se bomo spremenili v prah (prim. 1Mz 3,17; 18,27; Job 30,19; Iz 26,19; Ps 22,30; 103,14; 104,29; Prd 3,20; 12,7), Cerkev pa je naredi-la korak naprej. V Novi zavezi pokop telesa povezujemo s položitvijo Jezusovega telesa v grob. Kristusova smrt, pokop in vstajenje telesa je postalo zagotovilo za vsakega kristjana, da se bo enako izvršilo tudi v njegovem primeru. Prav zaradi tega je bila dolga stoletja krščanskemu svetu misel na upepelitev sicer poznana, vendar le kot praksa drugih kultur. In četudi je zdaj večina krščanskih Cerkva dovolila upepelitev (Rimskokatoliška leta 1963), razumejo še danes nekatere pravoslavne Cerkve upepelitev kot neprimeren način ravnanja s telesom kristjanov.
Pepel ni telo in telo ni pepel. Dojemanje pokopa pepela je drugačno kot dojemanje pokopa telesa. Razlika je očitna. Pepel predstavlja pokojnika manj osebno ali bolj oddaljeno in ne vzbuja enakih čustev in odnosa do rajnega kot mrtvo telo. Upepelitev je neke vrste končno in zaključno dejanje, hitro in manj čustveno kot pokop, ki je bolj naraven.
Pokop telesa čas slovesa na neki način podaljša, kar ustrezen notranjemu dojemanju tistih, ki žalujejo za pokojnim. Pri upepelitvi pa je ta čas zelo kratek. V uri in pol telo postane prah. Tako je upepelitev diametralno nasprotna grobu. Pokop telesa je nekaj naravnega, medtem ko je upepelitev vstop v industrijsko tehnologijo (krematorij).
Pogreb z raztrosom. Danes imamo na pokopališčih na voljo prostor, ki je namenjen raztrosu upepeljenega telesa pokojnika. Kaj lahko rečemo o tem? Kdor bi zahteval raztros, da bi poudaril popolno izničenje osebe (tudi duše), temu ni dovoljen cerkveni pogreb. Vprašljiva je tudi želja biti raztresen po gorah ali v morje, saj je v takšnih primerih posebej poudarjena ljubezen do gora ali do morja, to je želja ostati povezan s tistim, s komer sem bil povezan v tukajšnjem življenju. Pri tem je – vsaj podzavestno – izključeno upanje na življenje z Njim, ki je Življenje. Z raztrosom je lahko povezana še ena stvar. Pokojnik, ki nima groba, ne »kliče« po spominu, po molitvi in srečanju ob grobu, ker groba ni. Tako pride v poza-bo. Lahko torej rečemo, da je raztroseni pepel vabilo k razpršenemu spominu.
Iz povedanega je razvidno, da ima človeško telo posebno mesto v krščanski misli. Zato s telesi umrlih ravnamo spoštljivo. Pred očmi imamo Jezusovo telo, ki je bilo položeno v grob. In prav Jezusova smrt, pokop in vstajenje je kar najtesneje povezano z upanjem na vstajenje. Čeprav razumemo okoliščine, zaradi katerih se nekateri odločijo za žarni pogreb, dajemo verni prednost klasičnemu pokopu telesa.




nazajnazaj