novice in dogodki

MAY
20
2009
PRIPRAVIMO SE… (Spodbude za Leto evharisti?ne prenove 276)

Na za?etku bogoslužja nas mašnik povabi, naj se »pripravimo na obhajanje svetih skrivnosti«. Takrat naj bi v trenutku zbranosti pomislili, za kaj bomo pri sveti maši molili, obudili namen biti navzo? pri kalvarijski žrtvi, in v iskrenem obžalovanju svojih grehov obudili kesanje.
Kdor ho?e zares moliti, se mora najprej umiriti, priti k sebi; za to potrebuje mir in zbranost. Roke uporabljamo pri delu in so simbol našega nemira, saj kar naprej z njimi nekaj po?nemo (delamo, se praskamo, š?ipamo drugega …). Ko pa molimo, jih sklenemo in s tem izrazimo, da se želimo zbrati, umiriti, da se bomo lahko pogovorili z Bogom. Ni? naj bi nas takrat ne motilo in odvra?alo od molitve, ampak naj bi tudi naše roke, naše telo in naš duh po?ivali v Bogu. Sklenjene roke izražajo tudi našo predanost Bogu: »V tvoje roke, Gospod, izro?am svojo voljo in svojo usodo.«
Molimo lahko tudi z razprostrtimi rokami. To je drža gore?e molitve. Mojzes je na gori molil z razprostrtimi rokami, ko so se Izraelci borili proti Amale?anom. Ko so bile njegove roke dvignjene in razprostrte, so Izraelci zmagovali, ko pa jih je povesil, so zgubljali.
Drža razprostrtih rok pa je tudi drža Jezusa, ki je bil pribit na križ. Ta drža pomeni, da sem posebej povezan s križanim Kristusom in da moli Kristus v meni in z menoj. Popolnoma sem mu predan. Pri taki drži lahko s svojo molitvijo objamem ves svet.
Ko duhovnik moli z razprostrtimi rokami, pomeni, da moli v imenu vseh, ki smo zbrani ob oltarni mizi.

Jezus naro?a: »?e torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23-24).
V skladu s to Gospodovo besedo povabi duhovnik zbrano ob?estvo, naj se v tihoti zamisli in v priznanju krivde pred Bogom in ob?estvom, pred brati in sestrami, prizna svojo krivdo. Pri tem se spomnimo, da je ob?estvo zbrano „v Gospodu“, to je, da je Jezus v njem resni?no navzo?. On je „Jagnje, ki odvzema greh sveta“ (Jn 1,29). Priznanje krivde pa ponazarja tudi socialno oz. „cerkveno“ stran naših grehov, ko priznavamo svojo krivdo pred Bogom in pred vsemi brati in sestrami. Apostol Jakob namre? pravi: „Izpovedujte grehe drug drugemu in molite drug za drugega, da boste ozdravljeni“(5,16).
?e premislimo, kaj skupno priznanje naše krivde vsebuje in pomeni, bomo jasno za?utili, da na za?etku svete maše ne gre za trkanje na prsi „zaradi lep-šega“.
Tu gre za resni?no notranjo pripravo na obhajanje skrivnosti. Zato hitenje ni na mestu, temve? daje duhovnik dovolj ?asa, da v trenutkih tišine premislimo svojo zadolženost in nato prosimo zase in za vse navzo?e usmiljenja in odpuš?anja. V teh trenutkih smo iskreno povezani z vsemi v pravo ob?estvo. Povabljeni smo, da v sebi odstranimo ovire s splošnim priznanjem krivde in prošnjo za odpuš?anje, da bomo „vredno obhajali svete skrivnosti.“




nazajnazaj